Kontakt
so-delujem@guest.arnes.si
klu-a@guest.arnes.si

Metoda Kemperl: Samo vključevanje v sodobno umetnost lahko vzgoji aktivnega državljana

Od letošnjega študijskega leta je na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani nov program – Muzejska pedagogika. Za njim stoji Metoda Kemperl, ki je leta 2002 doktorirala na oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, od leta 2007 pa je zaposlena kot visokošolska učiteljica na oddelku za likovno pedagogiko Pedagoške fakultete (UL), kjer poučuje na vseh treh stopnjah študija. Z njo smo se pogovarjali o programu, ki bo na področje umetniškega posredovanja v Sloveniji zagotovo vnesel pozitivne in nujno potrebne spremembe.

Kako je prišlo do tega, da smo na področju muzejske pedagogike v Sloveniji nekako v zaostanku?
V 60. letih se je na ministrstvu za kulturo pojavila želja po uvedbi novega delovnega mesta - kustosa pedagoga. To se je dogajalo v času, ko so se ta delovna mesta ustanavljala tudi po drugih državah - v Angliji, Italiji in tako naprej. S temi idejami torej nismo kaj dosti zaostajali. Se pa je pojavil problem, ker za muzejsko pedagogiko do sedaj nismo imeli študijskega programa. Nekaj časa je bila slovenska muzejska pedagogika na kar visoki ravni, potem pa je ravno zaradi tega, ker ni bilo samostojnega študijskega programa, prišlo do tega zaostanka. Drugje nas kar prehitevajo.

Na žalost se je v muzejsko pedagogiko vpeljevala šolska pedagogika. To se je dogajalo zato, ker so imeli kustosi pedagogi takšno izobrazbo - to so bili večinoma diplomanti filozofske fakultete s pedagoškimi smermi. Vendar pa ima muzejska pedagogika svoje cilje, načine in metode dela, tako da smo se potem mi odločili, da pripravimo ta študijski program in letos ga prvič izvajamo. Trenutno poteka prvi letnik. Problem je torej zelo osnoven.

Dejstvo je, da pri nas še ni vzpostavljene muzejske pedagogike, govori pa se že o učitelju muzejske, galerijske pedagogike, in galerijske pedagogike v smislu umetniškega dejanja. Od tukaj se je začelo potem še vključevanje nekoga, ki pa nima strokovnega predznanja ... to so neke diskusije, ki bi jih bilo treba pričeti javno spodbujati.
To je kulturno umetnostna vzgoja, o tem se pri nas pogovarjamo že od začetka tisočletja. Se pa ni kaj dosti premaknilo.

Kulturno-umetnostna vzgoja - to je še nekoliko širše, gre za povezovanje navzven ...
Tako je, tu je nujno povezovanje ministrstva za kulturo in izobraževanja. Jaz sem prav v tem skupnem ministrstvu videla priložnost za kulturno-umetnostno vzgojo ... Vendar to ni bilo uspešno.

Problem je tudi v izobraževanju učiteljev. Če pogledate predmetnik 1. stopnje študija razrednega pouka, imate družboslovje, naravoslovje, matematiko, slovenski jezik, nimate pa likovne umetnosti ... Imajo na primer predmet Teorija likovnosti, ampak to ni to. In če učiteljica sama nima odnosa do umetnosti, potem zelo težko to poučuje. Najprej moraš imeti sam odnos, sam hoditi na razstave. Učni načrt za predmet glasbena vzgoja v osnovni šoli zelo razvija odnos do glasbe, medtem ko v učnem načrtu za likovno vzgojo to umanjka.

Estetska vzgoja je vsebina že kurikuluma za vrtce. Ampak kako bo vzgojiteljica, če nima odnosa do umetnosti, otrokom privzgajala estetski čut? To se mi zdi malo problematično. Zato sem na Pedagoški fakulteti letos prvič izvajala izbirni predmet Uvod v umetnostno zgodovino. S tem nekako poskušam vzbuditi vsaj malo zanimanja, in moram reči da je bilo kar veliko interesa. Predmet je namenjen prav študentom predšolske vzgoje, razrednega pouka, torej ne za študente likovne pedagogike. In smo super delali. Veliko smo obiskovali galerije, da smo imeli stik z avtentično umetnino. Potem smo o tem razpravljali in imeli na koncu tudi predstavitve teh del, diskusijo. Bila sem zelo pozitivno presenečena, pa tudi študentje so bili zelo zadovoljni. Na koncu sem ocenila seminarske naloge, ki so jih študentje naredili na temo enega ali več umetniških del.

Kako so se muzeji in galerije odzvali na to sodelovanje?
Jaz z njimi odlično sodelujem, zlasti z Moderno galerijo. Na začetku, ko sem leta 2007 začela to uvajati z obiskovanjem galerij s študenti likovne pedagogike, je res šlo malo počasneje, saj prej na naši fakulteti ni bilo takšne prakse ... Saj veste, kako je na začetku. Ampak potem so se navadili in zdaj prav lepo sodelujemo.

Kdor dela z umetnino, mora namreč nujno delati z avtentično umetnino. In samo avtentične umetnine nudijo pot do razumevanja in pravilnega doživljanja te umetnine. Tega cilja pač v šoli ne moreš doseči. Povezovanje z muzeji in tovrstnimi institucijami je torej nujno. Jaz to počnem na visokošolski ravni, dolgoročno pa bodo moji študentje to počeli tudi na nižjih ravneh.

Če dolgoročno gledamo, je to zagotovo tudi eden od načinov, kako bodo muzeji in galerije pridobili širšo publiko.
Muzejem, ki hranijo starejšo umetnost in imajo bolj angažirane muzejske pedagoge, je to že dobro uspelo. Pri nas pa je problem z muzeji, ki razstavljajo sodobno umetnost. Mislim, da bodo morali oni še zelo veliko delati, da bodo pridobili publiko, ne le strokovno, ampak tudi nepoznavalce in šolske skupine.

Kako se otresti »elitizma« ki se je prijel tovrstnih institucij?
Moramo se vprašati, zakaj je sploh prišlo do tega, da so muzeji elitistični? Moramo iti v 19. stoletje, ko so se začeli ustanavljati muzeji, to pa zlasti zato, da se je v njih hranilo in raziskovalo predmete. Seveda so že takrat bili poskusi izobraževanja, zlasti v ZDA, vendar pa se na splošno še ni razmišljalo o tem, da bi bil muzej kar odprt za vse.

Potem pa je prišlo do modernističnega muzeja, kjer se je razstavljalo moderno umetnost. Gre za koncept »white cube«, kjer mora biti moderna slika izolirana od vsega in takrat se je tudi ni smelo razlagati. Danes pa so te teorije tudi s filozofskega stališča ovržene. Z vpeljavo demokratičnega muzeja, je seveda muzej (financiran iz državnega denarja) tisti, ki bi moral biti odprt in dosegljiv za vse davkoplačevalce. Seveda je v določenih državah to preseženo, v določenih še ne. Pri nas so nekateri muzeji to razumeli, drugi, zlasti umetnostni, pa imajo posebej zaradi te modernistične tradicije še vedno težave.

Če oltarno sliko postaviš v muzej, jo iztrgaš iz konteksta, zato jo moraš razložiti. Kajti samo modernistična slika je nastajala za muzej. Ampak zdaj, ko smo v 21. stoletju in nismo več v modernizmu, se mora tudi to sliko interpretirati. Mi smo pa po nekaterih miselnostih še vedno v globokem modernizmu. Na žalost. Moramo pa se zavedati, da je tudi postmodernizma že konec. Muzeji morajo biti družbeno odgovorni in upam, da bo ta študijski program prispeval k temu.

Potrebni pa so tudi premiki v glavah ljudi ...
No, saj kdo pa bo premaknil glave ljudi, če ne ravno muzejska institucija sama? Pri nas se seveda modernistična slika ni smela razstavljati z didaskalijami, ni se je smelo razlagati, za razumevanje modernističnih slik naj bi bili usposobljeni samo določeni ljudje. To je zdaj v teoriji sicer že zdavnaj preseženo. Ampak kaj je bil glavni problem? Ker se je začelo tudi recimo baročne slike razstavljati na ta modernistični način. To pa je seveda še bolj problematično. In danes če boste šli po naših umetnostnih muzejih, ne boste videli nobene interpretacije, samo postavitve, in to je seveda zelo zelo zastarel princip.

Kako ste se pri vašem programu lotili reševanja tega problema?
Študentje dobijo kompetenco, kako delati interpretacijo za različne ciljne skupine. Vendar ne le v umetnostnih muzejih. Naš program je namenjen tudi drugim institucijam z značilnostmi muzeja, kot denimo botanični, živalski vrt, pa zavodi za varstvo kulturne dediščine itd.

Seveda je program tudi zelo povezan z gospodarstvom. Kulturni turizem je ena od panog, ki se zelo razvija v Evropi, kulturnega turizma pa brez muzejev pravzaprav ni. Gre pa tudi za spomenike »in situ«, ki jih je treba interpretirati ... Kulturni turizem namreč temelji prav na spomenikih »in situ«, torej gradovih, cerkvah, itd. In tudi tam je to potrebno na primeren način interpretirati. Ko smo pripravljali ta program, smo tudi z gospodarske zbornice dobili zelo pozitivno mnenje.

Na pobudo ministrstva za kulturo smo pripravlili tudi IZP program za muzejsko pedagoško izobraževanje. Gre za enoletni program, pri katerem se sicer ne dobi neka javno veljavna listina, ampak samo potrdilo, da je tudi ta IZP program opravljen, in širi zaposlitvene možnosti. Zdaj je v postopku akreditacije, namenjen pa je prav tem, ki so že zaposleni v recimo muzejih ali šolah, pa bi želeli izpopolniti svoje znanje.

Pa delo z različnimi ranljivimi skupinami?
V naš program je vključen tudi modul Inkluzivna vzgoja in izobraževanje. Tu dobijo študentje osnovne podatke, kakšne so te ciljne skupine, kakšne so njihove potrebe in kako se jim je treba prilagajati. Treba je spoznati ciljno publiko in izhajati iz muzejskega predmeta – to sta dve osnovi muzejske pedagogike.

Kako pa je s prakso na vašem programu?
Modul Muzejska pedagogika s praktičnim usposabljanjem vključuje tudi prakso. Ta predmet se izvaja v 2. letniku. Pogodbe o sodelovanju imamo sklenjene z 12 muzeji in dvema turističnima agencijama. Študentje bodo v teh inštitucijah dobili tudi konkretno nalogo, ki jo bodo izvedli pod mentorstvom študijskega mentorja in delovnega mentorja v inštituciji.

Likovni umetnik kot pedagog – kako se loči to od muzejske pedagogike? Se to definira kot galerijska pedagogika oz. umetniško posredovanje?
To je bolj umetniško posredovanje, ker so nosilci tega predmeta likovni umetniki.

Pa se vzpodbuja strategije dela, ki se uporabljajo v šolah, ali ...
Ne, vse izvira iz muzejskega predmeta. Ker je muzejski predmet naše izhodišče. Ali se razvija likovni jezik na umetniškem predmetu ali vsebine, to je odvisno od predmeta kot takega – točno določenega. Ali pa zbirke. Muzejska pedagogika temelji na objektu učenja, artefakt ali zbirka je v tem primeru objekt učenja.

Tudi likovno ustvarjanje je pot do umevanja umetnine.

Kako po vašem mnenju na približevanje kulturnih institucij, kot so umetnostne galerije, povprečnemu državljanu, vplivajo »recipročne« oblike približevanja umetnosti, torej te, ki zahtevajo tudi aktivno participacijo s strani obiskovalcev?
Pri teh »social engaged« umetninah, ali oz. sodobnih likovnih praksah, je nujna aktivna udeležba obiskovalcev. Ali so te skupine načrtno oblikovane ali umetnik izbere slučajne obiskovalce - to je zdaj drugo vprašanje. Seveda ta participacija – to posameznika prisili k temu, da začne razmišljati o kakšnem problemu, začneš nanj drugače gledati. Te se participatorne prakse velikokrat ukvarjajo s družbenimi problemi, spodbujajo aktivno državljanstvo, in v tem vidim zelo velik potencial. O tem sem napisala tudi znanstveni članek.

To je pristop, ki ga tudi mi ves čas spodbujamo, delamo na razvijanju participatornih praks v muzejih in galerijah, in pri specifikah.
Naši muzeji so, kar se tiče sprememb, nanje kar premalo pripravljeni, toda počasi in z vztrajnostjo mislim, da bomo te spremembe tudi dosegli.

Naprej je treba spremeniti miselnost, da je muzej za elitno družbo, s tem konceptom smo namreč ljudi odvrnili. Najprej moramo vzbuditi zaupanje pri ljudeh, in potem tudi to potrebo po participaciji. V nekaterih muzejih so se tega že lotili in so uspešni, ampak ravno pri umetnostnih muzejih pa se zelo malo premika ...

Ob tem se je najbrž potrebno vprašati ne samo kaj ponuditi publiki, ampak tudi kako to publiko vzpodbuditi k reakciji?
Pripravljalec se mora te stvari vprašati, in samo če se to vse vpraša, potem pride do dobrega rezultata. Na podlagi predmeta, artefakta, se je treba vprašati, kdo je tukaj tisti, ki bi lahko participiral, na kakšen način, s kakšnimi oblikami dela itn. Na drugačen način ne gre.

Vidite potencial za spodbujanje za izvedbo projektov, programov s strani zunanjih skupin?
Mislim, da bi se morali muzeji zavedati, da to lahko samo popestri njihov program. Je pa vprašanje, koliko je tega zavedanja in koliko jih v to smer skušajo voditi na ministrstvu za kulturo. Mislim, da se zdaj tudi merila na ministrstvu za kulturo zelo spreminjajo in da bo vedno več možnosti.

Zdaj je recimo v tujini ogromno možnosti, da se v muzejih zaposluje zunanje sodelavce. Zlasti pri muzejskih pedagogih. Razpiše se delo za točno določen projekt, nanje se prijavijo zunanji sodelavci in potem se lahko projekt kvalitetno izvede. V Sloveniji pa tega ni.

To bi lahko označili kot nekakšen medkonkurenčen strah. V tujini pa se spodbuja timsko delo, razumejo, da lahko v skupini dobro delaš – ni te konkurenčnosti.
To mi v našem programu zelo poudarjamo – kompetenca timskega dela. Muzejski pedagog sam seveda ne zmore vsega. Odvisno je tudi, kakšno izobrazbo ima na 1. stopnji. Mi smo program zastavili na ta način, da bi prišli na drugo stopnjo k nam tisti, ki imajo na prvi stopnji izobrazbo s področja muzejske zbirke, torej ali je to arheolog, umetnostni zgodovinar, etnolog itd., in bi nadgradil svojo izobrazbo z znanjem iz muzejske pedagogike.

Če ti ne poznaš predmeta, ga namreč ne moreš ne raziskati, ne interpretirati. Muzejski pedagog mora potem nujno sodelovati tudi s kustosi, ki so strokovnjaki za predmete. Priprava razstave mora že od vsega začetka vključevati vse te ljudi. Dogaja pa se to, da kustos postavi razstavo, potem ko je ta postavljena, pa rečejo »dobro, zdaj naj pa pedagog naredi program«.

Kaj pa novinarji? Tudi oni so pomembni posredniki določenih vrst umetnosti za širšo javnost.
Muzeji se premalo zavedajo vloge medijev pri posredovanju kulture. Muzeji in galerije sicer pripravljajo za novinarje gradivo, je pa vprašanje, kako je to gradivo za novinarje pripravljeno. Na našem programu bodo študenti pridobili tudi kompetence komunikacije z javnostjo, z drugimi ustanovami ...

Bi morda izpostavili kakšno državo, po kateri bi se pri nas lahko zgledovali?
Velika Britanija je kar dober zgled, ker se pri njih muzejska pedagogika dobro komplementarno dopolnjuje s šolami. Muzeji tudi pripravljajo gradiva za učitelje, da se lahko ti pripravijo na določeno razstavo. Že to je zelo pomembno. Če nimaš ti odnosa do tega, ne boš uspešen pri posredovanju. Pri nas recimo se od razrednih učiteljic zahteva, da pri pouku pri likovni umetnosti vključijo umetnino. In kako se bodo one odločile, na podlagi česa, katero umetnino bodo vključile, če nimajo znanja?

V Veliki Britaniji se prvič zelo povezujejo, drugič pa muzejski pedagogi na zelo visoki ravni raziskujejo občinstvo, kurikulume. Mi smo pri pripravi našega programa za primerjavo pogledali dva britanska programa in enega italijanskega. Namreč pri akreditaciji novega študijskega programa je zelo pomembno, da je študij primerljiv. Vendar se ne sme nekritično kopirati programov, zlasti ne tistih, ki izhajajo iz drugačnega kulturnega okolja.

Če govorimo o izobraževanju kompetentnega kritičnega gledalca – koliko izobraževanja in delovanja v tej smeri je potrebnega: Od vzgoje predšolskega otroka, do pouka v šolah, pa premišljenega delovanja kulturnih institucij ... Vse to se mora »poklopiti«, in ti procesi so izjemno počasni.
Vsaka res pomembna sprememba se dela počasi. Pri nas je tudi ta problem, da v muzejih obstajajo izobraževalni programi za predšolsko stopnjo in za šolsko v prvi in drugi triadi, potem pa se počasi neha. Mladostniki so čisto izvzeti in to je zelo slabo, sploh zato, ker pri 18. letu že dobijo volilno pravico. Menim, da za to niso dobro pripravljeni. V sekularnem svetu, v katerem smo, religija nima nobene vloge več, tudi kot nosilka vrednot, zato ima umetnost veliko vlogo pri posredovanju vrednot. Tudi zato se meni zdi to izjemno pomembno.

Umetnost danes ima zelo velik potencial, ker ni več institucije, ki bi bila varuh vrednot. In ta potencial se premalo uporablja v pedagoške namene. Res premalo. Sodobna umetnost obravnava vse aktualne probleme, od migracije, do trajnostnega razvoja do multikulturnih vsebin in tako dalje. Samo vključevanje v sodobno umetnost bo lahko vzgojilo aktivnega državljana. 

Nazaj