Kontakt
so-delujem@guest.arnes.si
klu-a@guest.arnes.si

Aktualna razstava

Dan na dan

Bariş B. Atal (Turčija), Avgust Černigoj, Beli sladoled (Miha Perne & Leon Zuodar), Neža Jurman, Miha Perne, Leon Zuodar (Slovenija)

12. 12. 2014–4. 1. 2015


Dan na dan se osredotoča na raziskovanje risbe kot oblike dnevniškega zapisa, torej risbe, ki nastaja v nekem bolj ali manj organiziranem zaporedju ter beleži vsakodnevne vtise, zamisli, spomine ali tok misli. Risbe so nastajale v različnih kontekstih (živžav javnega vsakdana milijonskega turškega mesta, domača miza ob jutranjem ritualu pitja čaja, bolnica in rehabilitacijski center …), na različnih podlagah (računih iz trgovine, rokovnikih, listkih različnih formatov in barv, zvitkih papirja ...), v različnih obdobjih (najnovejše so iz časa priprave razstave, najstarejše iz sredine sedemdesetih let prejšnjega stoletja). Risbe tako sestavljajo kakofonično podobo osebnih in javnih svetov petih sodelujočih umetnikov, ki se med sabo občasno prepletajo.

Umetniški tandem Beli sladoled razstavlja delo Don't Look Back / Ne oziraj se (2012), 21 metrov dolgo risbo, ki je rezultat enomesečne risarske akcije, pravzaprav eksperimentalnega preizkusa drugačne, nove oblike sodelovanja. Namesto ustaljenega skupnega ustvarjanja sta si umetnika zadala nalogo »sodelovanja na daljavo«; po principu dnevniških zapiskov sta vsak dan ob določenem času vsak na svojem domu risala vsak na svojo polo papirja, ne da bi se ozrla nazaj. Nato sta poli prinesla v galerijo, ju skupaj odvila, pritrdila na steno in presenečena ugotovila, da sta risbi pravzaprav enako dolgi. Sodobni friz tako govori o individualnih umetniških praksah, ki se prepletajo tako glede načina dela in forme kakor tematike. V tem in tudi drugih njunih bolj ali manj skupnih delih so namreč v ospredju smisel za paradoks, zabavljaški humor, samoironija, gosta in igriva ikonografija sodobne družbe, duhoviti in pomenljivi komentarji ter fluidna in v resnici natančna risba.

Deli 8 O'Clock Drawings / Risbe ob 8h in 10 O'Clock Drawings / Risbe ob 10h Leona Zuodarja sta seriji risb, ki jih umetnik od leta 2010 riše vsako jutro ob prvi skodelici čaja; spočetka je bilo to ob desetih, nato pa se je z leti meja premaknila na osmo zjutraj (pač, starejši kot smo, bolj zgodaj vstajamo). To so risbe z različno motiviko, saj beležijo raznovrstne predmete, ki ga obdajajo, razgled skozi okno, humorne in samoironične domislice s poudarkom na figuraliki ali pa povsem abstraktne risbe, ki so rezultat tokov podzavesti in vključitve avtomatizma.

Miha Perne s serijo Serious Research of Nonsense / Resno raziskovanje nesmisla (od 2009) razstavlja risbe, ki spontano nastajajo vsak dan čez cel dan. Še več, zanje si mora čas krasti, ker nikoli natančno ne ve, kdaj bo čas dejansko imel; kot oče dveh malih otrok riše (tudi) v drobnih ukradenih trenutkih družinskega življenja (ko otroka gledata risanko ali se kopata, itn). Veliko mora risati tudi po njunem naročilu, včasih pa začeto risbo celo pozabi na kuhinjski mizi in jo dokončata otroka. Njegove risbe tako nikoli niso nameravale biti »resne« v smislu vnaprej določenega motiva ali namena, drugače kot njegova siceršnja slikarska in risarska produkcija, ki se je loteva nadvse sistematično. Serious Research of Nonsense / Resno raziskovanje nesmisla nastajajo kot odziv na vsakodnevno dogajanje, predvsem pa se mu prilagajajo in umetnika »silijo« v delo zunaj ustaljenih okvirjev. In to ponavadi še pred jutranjo kavo; v čakanju na to, da zavre voda, je namreč nastal precejšen del razstavljenih risb ...

Avgust Černigoj, utemeljitelj slovenskega konstruktivizma in najvidnejši predstavnik zgodovinske avantgarde pri nas, se nam predstavlja s skoraj nepoznano serijo risb (1977–1979). Huda prometna nesreča leta 1975 ga je za več mesecev priklenila na postelje bolnišnic v Sežani in Valdoltri, kjer je za krajšanje dolgčasa vsak dan risal značilen bolnišnični vsakdan. Tako je nastala serija dvajsetih risb (razstavljen bo izbor desetih), na katerih enakovredno človeški figuri nastopajo različni predmeti in zdravniški instrumenti: vozički, bergle, opornice, naprave za fizioterapijo itn. Z močno konturo in enostavnimi potezami so risbe blizu stripovski potezi in delujejo izrazito sodobno.

Bariş B. Atal je turški umetnik mlajše generacije, ki na razstavi (njegovem prvem mednarodnem gostovanju) sodeluje z risbami. Turško razumevanje časa se razlikuje od našega – mi ga čedalje bolj dojemamo kot dragoceno dobrino in si ga zato poskušamo čim bolj učinkovito organizirati tako v javnem kot zasebnem življenju. V Turčiji je že razumevanje urnika kot takega precej bolj fleksibilno in nedoločeno ... zato se zelo veliko čaka. V uradih, pri zdravniku, (v prometnih konicah) na avtobusu, v trgovini, na faksu, na sestankih. Bariş B. Atal je tako začel v beležke ob zapiskih, idejah in skicah redno risarsko beležiti svoje pogosto čakanje na različnih krajih in ob različnih časih dneva, in sicer tako, da (vedno) riše le svoje noge in tla ter k risbam dopiše kratke komentarje v turščini. Tako so od leta 2013 do danes nastali trije zvezki risb, ki sledijo njegovemu vsakodnevnemu življenju, s prepoznavanjem tal (tla mošeje, tržnice, asfaltna tla …) pa razbiramo tudi drobce turške kulture.

Po vabilu na razstavo je umetnik začel po enakem principu ustvarjati četrti zvezek, v katerega pa se namesto turških vrivajo angleški zapiski – tako kot v njegovem vsakdanjem življenju, ko je zavoljo priprave razstave precejšen del svojega časa komuniciral z nama in z drugimi umetniki. Predvsem z Nežo Jurman, tudi umetnico mlajše generacije. Kuratorici sva ju namreč povabili k prav posebnemu sodelovanju: skupnemu delu. V njunem delu sva namreč prepoznali podoben princip, ki se kaže v intenzivni vsakodnevni risarski produkciji, eksperimentiranju z risbo kot medijem, pa tudi v iskanju (in izumljanju) novih načinov delovanja v umetnostnem sistemu. Njun dialog se je začel v virtualnem svetu in se nadaljuje med Barişevo štirinajstdnevno rezidenco v Ljubljani pred otvoritvijo razstave. Predstavljeno delo bo rezultat prepleta njunih praks in osebnega dialoga: dnevniški zapis njunega skupnega vsakdana.

Nežo Jurman sva hkrati povabili k novi produkciji, ki bo izraz njene komunikacije z izhodiščem razstave ter izbranimi deli drugih umetnikov. V zadnji sobi galerije bo ustvarila svojevrstno situacijo; prostor bo v času pred razstavo rabil predvsem skupnemu delu z Barişem in bo tako nekakšen križanec med prostorom za produkcijo in prezentacijo, nato pa bo razstavljeno umetniško delo ves čas trajanja razstave spreminjala. Dan za dnem bo posegala v postavitev: kaj dodala, kaj odvzela in tako še dodatno s časovno komponento poudarila dnevniško beleženje vsakdana, ki ga na razne načine in z raznimi formati postavlja v ospredje pričujoča razstava.

Ob razstavi bo nastal tudi katalog v obliki zina, ki ga bosta pod okriljem knjižne produkcije Belega sladoleda skupaj pripravila Leon Zuodar in Neža Jurman.

Kuratorici: Saša Nabergoj, Simona Žvanut
Asistentki: Nina Jesih, Zala Kurinčič

Produkcija: SCCA, Zavod za sodobno umetnost – Ljubljana / Svet umetnosti, šola za kustose in kritike sodobne umetnosti

Koprodukcija: Društvo Škuc / Galerija Škuc

Razstavo podpirajo: Mestna občina Ljubljana, Oddelek za kulturo, Ministrstvo za kulturo RS, Evropska kulturna fundacija, Kobilarna Lipica (www.lipica.org), Narodna galerija, Veleposlaništvo Turčije v Sloveniji, Turkish Airlines, Veleposlaništvo RS v Ankari




Nazaj